Poziv na srečanje za organizacijo mednarodne stavke, od 21. do 23. oktobra v Parizu
Dogajanje v Franciji močno presega francoske meje. Medtem ko predlagana reforma trga dela jasno potrjuje, da je prekarizacija vsaj evropski problem, smo se v boju proti »zakonu o delu in njegovem svetu« zavedli, kaj želimo doseči in kaj iščemo: množično družbeno stavko. Bolj kot kadarkoli prej je danes vprašanje, kako pripeljati boj in vstaje na mednarodno raven.
Ta korak je nujen in neizogiben. Francoski zakon o delu je le delček večjega projekta, s katerim poskušajo vsem ljudem odvzeti možnost, da bi zavrnili sedanji in bodoči način izkoriščanja. Paket varčevalnih ukrepov v Grčiji, Zakon o službah v Italiji, Hartz IV v Nemčiji in Peetersov zakon v Belgiji (in nenazadnje tudi najnovejši predlogi v Sloveniji, da bi lahko delodajalci preprosto odpušali delavce zaradi »izgube zaupanja«, op. prev.) so samo nekateri primeri, ki gredo vsi v isti smeri: nižanje plač in socialne varnosti, financializacija pokojnin, ustvarjanje migrantske delovne sile, ki je prisiljena delati v vsakih pogojih in za vsako plačo, da sploh lahko obdrži dovoljenje za bivanje in poplača svoj »dolg« do politik, s katerimi jih je sprejela država, ter nasploh ustvarjanje delovne sile, ki jo bo mogoče hitro zavreči in bo v milosti in nemilosti delodajalca s podporo despotske države. Kljub odločitvi Velike Britanije o izhodu iz EU bodo spremembe enako vplivale na vse delavce, ne glede na to, ali se bodo nahajali v Veliki Britaniji ali kjerkoli drugje v Evropi. Državne politike preprosto niso več državne. Zaradi vse večje mobilnosti dela in transnacionalne organizacije produkcije je vsak kraj, vsaka država in vsako delovno mesto vpeto v mednarodno dinamiko. Prekarizacija zadeva vse generacije in sektorje, je splošno stanje, ki ga podpirajo razlike in hierarhije, ki prečkajo in ustvarjajo meje.
V nasprotju z združevanjem evropskih politik o delu, v nasprotju z iluzijo, da odgovor predstavljajo ponovna nacionalizacija političnih iniciativ in protimigracijske politike, moramo proti kapitalizmu in neoliberalizmu združiti boje na mednarodni ravni. Pot nam kaže množična družbena stavka v Franciji. Stavke v vsakem sektorju v proizvodnji in storitvah so tam združili z masovno mobilizacijo v velikih mestih, ki je vključevala tudi prekarne delavce, ki jih sindikati ne zastopajo. Na takšen način so stavkajoči uspeli prekiniti ustvarjanje nove vrednosti in prisvajanje profitov. Evropski eksperimenti v tej smeri v zadnjih letih – stavke delavcev migrantov, stavke v logistiki in v drugih verigah produkcije ter v oskrbi – so dobili v Franciji množično dimenzijo. Logiko solidarnosti in delitve med boji navznoter in zunaj delovnih mest so presegli s skupnim političnim ciljem. Z zahtevami za več demokracije, za pravico in socialne pravice, proti policijski represiji so proti mezdi in delodajalcem našli skupno točko združitve in politično prioriteto. Zdaj je čas, da to gibanje pripeljemo na višjo raven, pri tem pa se moramo zavedati, da se boj proti prekarizaciji ne more končati pri nasprotovanju državnim zakonom.
Z začetnim sporočilom upora, ki je po prvi skupščini v Parizu iz Francije segel do vseh koncev Evrope, tokrat Mednarodna platforma za družbeno stavko (Transnational Social Strike Platform) vabi delavce, aktiviste, sindikaliste in evropska omrežja, da se ponovno srečamo v Parizu od 21. do 23. oktobra in se pogovorimo, kako lahko z družbeno stavko v Franciji tlakujemo pot do mednarodne vstaje živega dela proti prekarizaciji. Utrditi moramo skupni prostor združevanja, kjer se bodo prepoznali prekarci, migranti in industrijski delavci, kjer se lahko srečajo in soočijo različni pogoji negotovosti, kjer lahko zgradimo skupni diskurz in skupne zahteve, na katere se bodo lahko sklicevali milijoni ljudi, ki vsak dan in vse močneje zavračajo izkoriščanje in negotovost v Evropi in širše. Da izkoristimo mednarodni potencial trenutne mobilizacije, moramo Evropo pripeljati v Francijo, da bi lahko Francijo pripeljali v Evropo in še dlje, na mednarodni dan akcij in stavk, kjer lahko naredimo korak naprej pri organizaciji vstaje živega dela v Evropi in širše.
